Dokler verjamemo, da je najboljša služba državna služba za nedoločen čas, bomo težko postali država velikih talentov.
Potrebno je stopiti ven iz okvirjev in vključiti podjetniški »mindset«, način mišljenja. Kako, si preberite v pogovoru z Barbaro Podlogar iz GEA College-a.
Barbara Podlogar, Gea College
Nemotivirani, »ubiti« ljudje ne morejo konkurirati z zagnanimi zaposlenimi, ki jih vodi strast do tistega kar počnejo. Tukaj imamo še zares fantastičen, predvsem pa neizkoriščen potencial, je prepričana Barbara Podlogar.
Kakšne izzive vidite v podjetjih?
Sama bi rekla, da imamo dvoje vrst podjetij. Tista, ki imajo zelo majhno ali celo ničelno fluktuacijo in si želijo večjo. Ta se predvsem ukvarjajo s tem, kako motivirati obstoječe zaposlene in kako privabiti nove talente. In druga, ki so tako inovativna, da sproti ustvarjajo delovno mesta, ker prepoznajo talent in ga želijo zadržati oz. zaposliti. Ta podjetja omogočajo veliko svobodo zaposlenim, ki pa je ne smemo enačiti z neodgovornostjo, prav nasprotno. Veliko vlagajo v svoj kader, kar pomeni, da gre za visoko usposobljene sodelavce, ki bi na trgu brez težav našli delo. Ukvarjajo se predvsem s tem, kako talente zadržati. To je izziv in tako vzvod za nenehno rast in napredek znotraj podjetja, kar pa je v današnjem, visoko konkurenčnem okolju, izrednega pomena. Sama menim, da je to tisto pravo podjetniško okolje. In le takšno okolje lahko privabi podjetniško misleče posameznike, ki delajo s strastjo in ne hodijo zgolj v varno službo za nedoločen čas. To je okolje, kjer se razvijajo talenti.
Kako podjetja prepoznajo talente?
Verjamem, da je vsak zaposlen lahko talent, če je umeščen na pravo delovno mesto in če je kultura podjetja takšna, da omogoča razvoj oz. pogoje. Veliko vlogo pri tem imajo lastniki in vodje. Ko govorimo o kulturi se vsi zavedamo, da je to zelo kompleksen pojem, ki se nanaša na mnogo dejavnikov. Saj veste tudi najlepša roža ne more vzkliti na nerodovitni prsti ali betonu. Podobno je z zaposlenimi.
Kdaj menite, da zaposleni postanejo »ubiti«?
Takrat, ko obstanejo. To so zaposleni, ki se za voljo varnosti vdajo, na delovnem mestu so nezadovoljni vendar jim to delovno mesto ali pa podjetje predstavlja varnost, v smislu …lahko bi bilo slabše. V takšnih podjetjih je ob 15h gneča pred »štempl avtomati«. V »varni službi« so že toliko časa, da se vsega bojijo. Tudi nove, boljše, službe. Kar je v resnici paradoks. So brez »kondicije«. Dvomijo vase, v svoje sposobnosti. In žal velikokrat upravičeno, kajti spremembe na trgu so velike in če se sami ne spreminjamo, globoko v sebi vemo, da nismo konkurenčni. In organizacije z nizko ali celo ničelno fluktuacijo ne morejo narediti bistvenih sprememb, napredka – no, vsaj jaz ne poznam takšne, posledično ne tudi zaposleni. Tu pa tam kakšna reorganizacija, tuji svetovalci, zunanji strokovnjaki že prinesejo svež vetrič ampak zgolj to, nič več. V Sloveniji so zaposleni v istem podjetju celo življenje ali pa 15 let in več. To te tako zelo definira, da je včasih prav grozljivo. In o tem zelo malo razmišljamo.
Kje vidite rešitev?
V notranjem podjetništvu. Z razvojem notranjega podjetništva ostaja podjetje na trgu zanimivo, ohranja najboljše kadre in razvija inovacije. Sama zares verjamem v to, da podjetja začnejo zavestno vzgajati podjetniško misleče posameznike. Seveda se lahko zgodi, da takšni zaposleni potem odidejo ampak odšli bodo samo, če bomo delali s figo v žepu in s tem, ko bomo usposabljali zaposlene, ne bomo zavestno spreminjali tudi kulture podjetja. Podjetniška miselnost ni določena lastnost, ampak skupek znanj in vedenj, ki se jih lahko naučimo, priučimo, vadimo in izboljšujemo. Podjetniška miselnost je glavna postavka v sicer kompleksni enačbi za karierni uspeh. Tako potrebujemo podjetja, ki bodo to kulturo celotno in ciljno začela razvijati in na drugi strani zaposlene, ki si bodo upali izstopiti iz cone udobja in navidezne varnosti. Le tako lahko stopimo iz začaranega kroga.
Zakaj navidezne varnosti?
Okolje je zelo konkurenčno in se hitro spreminja. Človek, ki temu ne sledi bo čez 5, 10 let nezaposljiv. Edina resnična varnost je znanje, prožnost – prožen pa si lahko le, če se razvijaš, ne zgolj v znanju ampak tudi kot človek. Če ni trenja, ni razvoja.
Kaj je podjetniška miselnost?
Po definiciji, ki jo ponuja Financial times, se podjetniška miselnost nanaša na posebno stanje duha, ki usmerja človekovo vedenje do podjetniške aktivnosti in rezultatov. Posamezniki z razvito podjetniško miselnostjo pogosto povezujemo z zaznavanjem priložnosti, ustvarjanju inovacij in ustvarjanju nove vrednosti. Hkrati imajo posamezniki zmožnost sprejemanja tveganja in so sposobni optimalno delovati tudi v negotovosti. Sama vidim podjetniško misleče posameznike tiste, ki so »pretočni«, to pa je mogoče le, če si ves čas v pogonu. Tako se nenehno srečuješ z izzivi, ki v tebi spodbudijo določeno mero frustracije (strahu, dvoma, jeze…)ampak, če imaš kondicijo šibaš dalje, te to ne ohromi, zaustavi. In tako si vsak dan hitrejši in bolj samozavesten, ker vidiš, da si v resnici vedno in povsod vsemu kos. To ti da zagon, dokler deluješ iz strahu ne moreš biti inovativen.
Kje lahko začnemo s spremembami?
Vedno pri sebi. Rdeča nit vsega tega je ODNOS. Odnos do sebe, do vodje, do strank, do zaposlenih, do dela …največkrat imamo težave zaradi napačnega odnosa do »nečesa« in ne zaradi »nečesa«. Seveda je utopično pričakovati, da bomo naredili velike premike zgolj z nekaj modulskim izobraževanjem. Pristop mora biti celosten, ciljno usmerjen in potem je uspeh zagotovljen. Še enkrat pa poudarjam tukaj imajo vodje, lastniki največjo vlogo in odgovornost.
Ste s tem namenom na GEA Collegu postavili nov program za podjetja, ki ga imenujete »podjetniška akademija«?
Drži. V resnici se ga nisem spomnila sama, ampak s pomočjo pogovorov s številnimi kadrovniki. Opazila sem, da bi želeli znotraj podjetja vzgajati podjetniško misleče zaposlene, katerih poslanstvo oz. cilj bi bil, da navdušijo in za sabo potegnejo še ostale. To je dober znak, seveda pa kadrovske službe potrebujejo pri takšnih, v resnici, strateških projektih prave podpornike (lastnike, upravo, direktorje). Brez njih ne bo šlo. Pri programu se ne usmerjamo toliko na poslovne veščine, ki so prav tako pomembne ampak bolj na prej omenjen ODNOS, ki ga gradimo skozi ustrezno upravljanje s samim sabo (self management), z inovativnostjo, ki se jo lahko naučimo, skozi ustrezno prezentacijo sebe in svojih idej. Skozi zelo praktično izobraževanje, skupaj z zaposlenimi ustvarimo priročnik in video vsebine tudi za ostale zaposlene. To je že prvi korak pri ozaveščanju in širjenju podjetniškega mindseta znotraj podjetja. Gre za začetek, skupaj s podjetji bomo program razvijali in nadgrajevali tudi v bodoče. Se že veselim.
Za Podjetnik.net, Mojca Šimenc.
