Prebral sem dva marčevska dokumenta, ki bosta ključno vplivala na slovenska podjetja v prihodnosti:
1. raziskavo “The Enterprise in 2030” od IBM Institute for Business Value
2. nacionalno strategija za umetno inteligenco do leta 2030 – NsUI 2030 (#cxo #ai #ui #slovenia #NsUI2030)
PROS
NsUI 2030 je sicer soliden dokument s precej pozitivnih strateških namer, med katerimi izpostavimo tri:
✔️ vzpostavitev suverene nacionalne računalniške infrastrukture in razvoj slovenskih jezikovnih modelov, kar naj bi gospodarstvu zmanjšalo odvisnost od tujih ponudnikov;
✔️ izgradnja sektorskih podatkovnih prostorov za industrijo, zdravstvo in turizem, s čimer bodo podjetja dobila dostop do kakovostnih virov za učenje modelov.
✔️ strateška namera pa je uvedba regulatornih peskovnikov, v katerih bodo slovenska podjetja lahko varno in zakonito preizkušala svoje inovativne rešitve.
CONS
Kljub tem pozitivnim usmeritvam pa je NsUI 2030 hkrati po mojem mnenju premalo ambiciozen dokument, saj preslabo pokriva nekatere ključne trende, ki so v IBV raziskavi prepoznani kot nujni za prihodnost, kot npr.
❌ premalo o prehodu v model organizacije, kjer umetna inteligenca ni več le orodje za optimizacijo procesov in stroškov, temveč postane jedro in gonilo samega poslovnega modela podjetja;
❌ premalo globoko o upravljanju in orkestraciji avtonomnih digitalnih agentov, ki bodo po napovedih IBV v kratkem prevzeli ključne funkcije znotraj podjetij in korenito spremenili organizacijske strukture;
❌ komaj omenjena priprava na kvantno računalništvo, medtem ko IBV opozarja, da bo prav kvantno podprta umetna inteligenca do leta 2030 povzročila naslednje seizmične premike v panogah.
RISKS
Takšen razkorak med dokumentoma prinaša za slovenska podjetja tri velika tveganja, če želijo do leta 2030 doseči to, kar narekujejo mednarodni trendi:
⛈️ časovni pritisk, saj mora država infrastrukturo, peskovnike in podatkovne prostore zgraditi bistveno prej, preden jih bodo podjetja sploh lahko začela integrirati v svoje poslovanje in na njih graditi do leta 2030;
⛈️ izguba unikatne konkurenčne prednosti, saj zanašanje zgolj na splošne državne modele vodi v homogenizacijo, medtem ko IBV uspeh pogojuje z razvojem visoko specifične umetne inteligence na lastniških podatkih podjetja;
⛈️ prepočasno prilagajanje znanj, saj bo zaradi hitrosti sprememb večina današnjih veščin zastarela veliko hitreje, kot se nanje lahko prilagodi katerikoli nacionalni izobraževalni načrt.
VODJE
Za vodstva slovenskih podjetij iz te primerjave izhaja zelo jasen zaključek. Podjetja bodo morala sama dodati in narediti bistveno več od tega, kar piše in ponuja NsUI 2030. Glavna nevarnost je namreč v tem, da če se bodo podjetja pri svojem razvoju in vlaganjih ravnala zgolj po tem nacionalnem dokumentu, leta 2030 bodo premalo konkurenčna v svetu, ki ga opisuje in napoveduje prva raziskava.
Žal na terenu opažam prav preveč čakanja, kaj pa vi?
