Aljoša Domijan, avtor teh kratkih zapiskov, je eden od pionirjev slovenskega podjetništva. V kratkih zapiskih so zbrane nekatere njegove neprecenljive izkušnje, ki so vredne branja za mlajše podjetnike, saj jim lahko služijo kot namig ali povod za povečanje uspešnosti.
Pred časom smo v podjetju potrebovali pomoč v računovodstvu.
Ker so plače visoke in ljudi na trgu ni veliko, smo objavili razpis za polovični delovni čas. Že čez nekaj ur sem dobil klic z Zavoda za zaposlovanje. Povedali so mi, da smo ponudili plačo, ki ne dosega niti zakonsko zagotovljene. Bil sem presenečen.
Kako?
Aha — to je plača za polovični delovni čas?
Odgovor je bil jasen: »Za to ne boste dobili nikogar.«
Čez dva dni so poklicali ponovno. »Tako velikega zanimanja za delovno mesto že dolgo nismo imeli. Ali vam lahko pošljemo več kandidatov?«
Takrat sem se še enkrat spomnil nečesa, kar se v podjetništvu pogosto ponavlja:
trg skoraj nikoli ni takšen, kot si ga predstavljamo.
In še nečesa. Če želimo delati manj, bomo morali znati več.
Prihodnost skoraj vedno deluje tako.
Veliko podjetij misli, da se prodaja začne takrat, ko izdelek objavijo na spletu. Že dolga leta se na nas obračajo podjetja, ki želijo objaviti svoje izdelke.
To je vedno prvi korak.
Ampak zanimivo je nekaj drugega. Ko so izdelki enkrat objavljeni, le redki še naprej spremljajo:
– ceno,
– konkurenco,
– pozicioniranje,
– ali to, kako se izdelek sploh vidi med drugimi.
Pogosto pričakujejo, da se bo prodaja zgodila sama. Pred časom smo naredili majhen test. Pri najuspešnejših prodajalcih na Enaa smo iz podatkov o prodaji poskusili ugotoviti, katere dni je bila oseba, ki upravlja trgovino, odsotna. Ko je algoritem to zaznal, smo jih vprašali: »Ste bili prejšnji teden odsotni? Je prodajo prevzel kdo drug?« Podatki so bili 100-odstotno zanesljivi. Takrat sem še enkrat dobil potrditev nečesa preprostega: splet ne prodaja sam.
Prodajajo ljudje, ki ga aktivno upravljajo.
Veliko procesov v podjetjih sploh ni enostranskih. So dvostranski. Dve podjetji sodelujeta. Vsako ima svoje ljudi, svoje sisteme, svoj način dela. In zelo hitro postane delo ljudi v obeh podjetjih predvsem to, da usklajujejo eno z drugim. E-maili. Klici. Potrditve. Preverjanja. Sčasoma to postane njihov know-how. Brez tega usklajevanja se zdi, da posel sploh ne bi tekel. Ljudje, ki to delajo, so nepogrešljivi. Vse deluje. Dokler ne začneš procesov digitalizirati in podjetji povezovati neposredno. Takrat ugotoviš, da velik del tega dela sploh ni potreben. In včasih tudi, zakaj nekdo tretji naredi isto stvar bistveno bolj enostavno.
Na začetku moje poslovne poti smo račune tiskali v sedmih kopijah. Tri smo poslali kupcu. Štiri so ostale v podjetju.
Nekega dne me je zanimalo, zakaj. Sledil sem eni od kopij. Končala je pri sodelavki, ki je račun vzela, ga označila in pospravila v omaro. Vprašal sem jo, kaj počne.
“Če kdo potrebuje račun, pride do mene in mu ga dam.”
Vprašal sem še: “Koliko časa že to delate?”
“Dve leti.”
“In koliko ljudi je v tem času prišlo po račun?”
“Nihče.”
Takrat sem prvič zares razumel, kako dolgo lahko procesi živijo samo zato, ker obstajajo.
P.S. Danes ne tiskamo več.
Veliko procesov v podjetjih obstaja samo zato, ker so obstajali že včeraj. Nekdo jih je nekoč uvedel z dobrim razlogom. Potem se razlog izgubi, proces ostane, ljudje delajo naprej. Največji napredek se pogosto zgodi šele, ko si nekdo upa vprašati:
“Zakaj to sploh še delamo?”
Danes pa imamo prvič tehnologijo, ki lahko takšna vprašanja začne postavljati skupaj z nami.
Aljoša Domijan,
(pra)podjetnik – eden od pionirjev slovenskega podjetništva
