Aljoša Domijan, avtor teh kratkih zapiskov, je eden od pionirjev slovenskega podjetništva. V kratkih zapiskih so zbrane nekatere njegove neprecenljive izkušnje, ki so vredne branja za mlajše podjetnike, saj jim lahko služijo kot namig ali povod za povečanje uspešnosti.
Vtisi in občutki so pogosto zelo prepričljivi. Podatki pa običajno skrivajo pravo zgodbo.
Pred leti smo imeli v skladišču sodelavca, ki ni bil ravno znan po učinkovitosti. Kasneje je odšel drugam, potem pa me je vodja ekipe v enem zelo napornem decembru prosil, da ga kot edino rešitev za kratek čas angažiramo nazaj — ker je poznal proces, ker je bil brez službe in ker je ekipa verjela, da lahko takoj pomaga. Jaz niti ne.
Prvi dan sem pogledal številke.
En sodelavec več, enako število paketov kot prej. Drugi dan isto. Tretji dan isto. Vodja ekipe je imel občutek, da gre delo hitreje. Podatki so govorili drugače.
Zato sem en dan pogledal malo bolj natančno. Izkazalo se je, da je cel dan hodil po skladišču z enim in istim naročilom — nekaj iskal, nekaj nosil, sem ter tja, vmes cigareta, pa naprej. Na koncu dneva: en paket.
Takrat sem si zapisal nekaj, kar se mi je kasneje še velikokrat potrdilo.
Podatki imajo običajno prav.
Od takrat poročila zame niso več formalnost, ampak orodje za razumevanje, kaj se v resnici dogaja.
V podjetjih je veliko dela, ki izgleda kot kontrola.
V resnici pa gre pogosto samo za potrjevanje, da sistem deluje.
Aktivnost daje občutek varnosti. Rezultat pa pokaže, ali je bilo delo sploh potrebno.
Največji preskok se včasih ne zgodi, ko nekaj izboljšaš — ampak ko se odločiš, da tega sploh ne boš več delal.
Ena najbolj pomembnih odločitev v podjetju je pogosto samo: kaj nehati delati.
Dolga leta smo ročno preverjali vsako spletno naročilo, preden je šlo v izvedbo. Da slučajno ne prodamo prenosnika za 1 €, da je dobavni rok pravilen, da ni napake v procesu.
V času covida pa se je število naročil močno povečalo. Ko je količina eksplodirala, sem sodelavce vprašal: ”Ali v ponedeljek do 10h uspete preveriti vse, kar je prišlo čez vikend?” Odgovor: “Seveda. To je 5–10 minut.”
Za več kot tisoč naročil? Kako? “Večina kupcev kupi samo en izdelek. Samo preletim.” To je bil trenutek spoznanja. Če nekdo v desetih minutah “pregleda” tisoč naročil, potem v resnici ne preverja ničesar. Samo klika, da sistem deluje.
Šel sem do programerjev.
Namesto človeka smo dali kontrolo algoritmu: – preveri prejšnjo ceno – preveri dobavni rok – če je enako, naročilo gre naprej. V naslednjih mesecih smo avtomatizirali vedno več primerov. In zanimivo — nismo samo odstranili ročnega dela.
Odkrili smo napake v procesih, pri nas in pri dobaviteljih, ki jih prej nihče ni opazil. To še ni bil AI. Ampak je bil trenutek, ko so algoritmi prvič začeli prevzemati naloge, ki so bile prej “človeška kontrola”.
Danes se pogosto vprašam: Koliko dela v podjetjih obstaja samo zato, ker ga še nismo nehali delati?
Aljoša Domijan,
(pra)podjetnik – eden od pionirjev slovenskega podjetništva
