Tematika strateških konferenc naj bi bila, poleg strategije, s katero se na konferenci natančneje spoznamo in pri sestavi katere smo aktivno sodelovali, tudi način, kako jo bomo živeli in dosegli. Določeno naj bi bilo torej, katere etične vrednote bomo postavili v ospredje in kakšen bo naš način delovanja, poslovanja in sodelovanja v bodoče.
Pri tem ne morem mimo razmišljanja, da o vrednotah veliko govorimo, praksa pa je nekaj čisto drugega. Tako se mi porajajo številna vprašanja, na katere odgovore postavlja praksa tudi v posameznih družbah v Sloveniji, na srečo! Lahko nanje odgovorite tudi vi? Se »vidite« v njih? Si lahko postavimo ogledalo in pogledamo vanj objektivno?
Morda se s tovrstnimi vprašanji srečujete tudi sami. Odgovori nanje, razprava in zapis le tega – brez fig v žepih, nam bodo morda v pomoč pri tem, da bomo naše vrednote bolj natančno definirali – in se jih držali. Saj nam je jasno, da ljudje iz različnih okolij različno razumejo posamezno, isto vrednoto.
Za primer lahko nekoliko cinično predstavim vrednoto »poštenost«. In pri tem sem se spomnila šale, ki je krožila še v časih stare »Juge«:
Vprašanje: »Kako si kaj?«
Odgovor: »Malo kradem, malo lažem in pošteno živim…«
Naj jih naštejem, ta vprašanja. Nanašajo se na naše ožje in širše okolje poslovanja, delovanja in nekatere se nanašajo na čisto individualno obnašanje. Vsa vprašanja pa so naslovljena, kaj je oz. ali je nekaj etično:
- če postavljamo pravila ali zakone, katerih uresničevanje ne kontroliramo oz. ne imenujemo dovolj nadzornikov (ali imenujemo nekompetentne nadzornike – tiste: »naše« in »ki ne komplicirajo«) ter uporabljamo »različne vatle«?
- če ne ukrepamo, ko se posamezniki ne držijo dogovora in pri tem kažejo na zunanje okoliščine, na katere ne morejo vplivati. Kaj s tem, da navedeno toleriramo, sporočamo ostalim? Kakšen vzgled jim nudimo?
- če vidimo, da je nekaj narobe, pa tega nočemo priznati ali na glas povedati, predstaviti in izpostaviti svoje stališče – pri tem pa sem na položaju, ko se navedeno pričakuje (z izgovorom: ker »itak nima smisla« ali »zakaj pa bi se izpostavljal/a?«)
- če imamo v družbi/panogi/profesiji kodeks, pa ga ne poznamo? (Npr. zdravniki, advokati, ne-nazadnje tisti, ki opravljajo delo notranjih revizorjev, pooblaščenih revizorjev.)
- če zaradi lojalnosti svoji stroki, družbi, ali položaju, strankarski pripadnosti dopuščamo nedopustno in s tem zgubljamo integriteto, kredibilnost, prav tako pa stroka, v kateri delujemo (velja npr. za zdravnike, pravnike, direktorje, strankarske kolege)?
- če se sami ne držimo dogovorjenega in se samo »prilagajamo novim okoliščinam«?
- če gremo na izobraževanje zaradi izobraževanja, potem pa nas tam ni in raje skrbimo za naše »duševno« zdravje
- če na vabljeno srečanje/sestanek, okroglo mizo, konferenco ne pridemo, čeprav smo vabljeni – pri tem pa je pomembno (zato so nas vabili), da pridemo, saj smo/so odločevalci ali pa je za sklicatelja pomembno, da pridemo, saj s tem dajemo podporo sklicatelju oziroma vsebini?
- če smo skopi pri pohvalah (dobrega dela, pozornosti, pomoči, strokovnosti), pomanjkljivost pa uspemo poudariti takoj – obesimo »na veliki zvon«?
- če namenoma postavljamo zakone ali pravila, ki so nejasni (kar omogoča razne interpretacije in razna mnenja in ne omogoča sankcij ob kršitvah)
- če smo vedno proti in niti ne poskusimo sprememb?
- da so med poklici, ki bi morali biti vzgled, pedofili, prevaranti, nesposobneži, ljudje brez vesti (npr. zdravniki, duhovniki, učitelji, direktorji, odločevalci, trenerji – tisti, ki naj bi bili vodje)?
- da so na oblasti ljudje, ki so ali so bili v postopkih in v katere obstaja dvom o poštenosti?
- da mi vse to le gledamo? Nismo aktivni. Še manj proaktivni. Se ne znamo zmenit. Popustit na enem koncu – da na drugem koncu pridobimo več za skupno dobro?
To so le nekateri primeri, ki so mi najprej padli na pamet po eni izmed strateških konferenc, ki sem se jo udeležila kot zaposlenka. Ko mi je sodelavka – po stroki pravnica, dejala, da ni za ta poklic, ker je preveč poštena.
In za konec: Zakaj je ta svet (doma in globalno) postal, tak, kot je? Ali v tej težki situaciji plavajo delčki naše neetičnosti in le ti gradijo končno podobo sveta? Bo karavana res čedalje daljša, naš lajež pa bo zamrl v medijih, blogih, na hodnikih? Smo res brez zob? Smo noji?
Vrednote same po sebi niso nič. Vtkane morajo bito v našo zavest na način, da po njih tudi ravnamo. Brez obotavljanja in preračunljivosti. Zato si nikar ne zatiskajmo oči in živimo te vrednote. Da ne bo tako, kot je dejala na konferenci revizorjev predavateljica (že pred več kot desetimi leti): »Etiko si v današnjih časih lahko za uho zataknete.«
Ali je imela prav?
Tatjana Habjan
preizkušena notranja revizorka in računovodkinja, državna revizorka, državna notranja revizorka
