Ko sem pred leti poskušal slovenski izdelek postaviti na mednarodne trge, sem se hitro srečal z nečim, kar se v razvojnih razpravah redko pojavi.
Ne s pomanjkanjem znanja ali tehnologije, temveč z odsotnostjo prostora.
Z zelo preprostim, a odločilnim vprašanjem: kje vas lahko vidimo, kje vas lahko kupimo? Odgovor je bil skoraj vedno zapleten, posreden in pogosto odvisen od improvizacije. Takrat mi je postalo jasno, da težava ni v izdelku, ampak v sistemu, ki ne pozna prvega stika med razvojem in trgom.
V Sloveniji znamo razvijati. To ni floskula, ampak dejstvo. Manj pa znamo sistematično lansirati, prodajati in vstopati na tuje trge. O internacionalizaciji veliko govorimo, a jo v praksi večinoma prepuščamo posameznikom. Vsak podjetnik znova odkriva isti teren, iste ovire in iste slepe ulice. Uspehi se zato dogajajo, a pogosto naključno in z velikim osebnim vložkom, ki bi ga bilo mogoče prihraniti z drugačno organizacijo okolja.
Zato se mi zdi smiselno razmišljati o ideji, da bi Slovenija poleg diplomatskih predstavništev po svetu vzpostavila prodajne showroome slovenskega gospodarstva. Ne kot razstavne ali promocijske prostore, temveč kot delujoče prodajne in predstavitvene točke v ključnih svetovnih mestih. Prostore, kjer slovenski izdelki niso zgolj predstavljeni, ampak dejansko prisotni – pripravljeni na prodajo, testiranje in naročila.
Takšna mreža bi imela zelo jasno geografijo in logiko: Berlin, Pariz, London, Milan, Amsterdam, Stockholm, New York, San Francisco, Tokio in Singapur. Že sama prisotnost v teh desetih mestih bi slovenskim podjetjem z eno potezo odprla dostop do približno stotih milijonov prebivalcev z visoko kupno močjo, hkrati pa bi pomenila vstopne točke v bistveno širše regionalne in globalne trge. Ne gre za količine, temveč za pozicijo.
Pomembno je tudi, da bi takšni showroomi delovali v neposredni povezavi z ambasadami. Ne kot njihov nadomestek, ampak kot razširitev njihove gospodarske in kulturne funkcije. Ambasade so že danes stičišča poslovnih delegacij, političnih obiskov in kulturnih dogodkov. Prodajni showroom bi tej vlogi dodal manjkajočo dimenzijo: konkreten stik z izdelkom in trgom. Prostor, kjer se gospodarska diplomacija ne zgodi samo v pogovorih, ampak tudi v praksi.
Showroom bi lahko hkrati opravljal več funkcij. Čez dan bi bil odprt za javnost, kupce in poslovne partnerje. Ob določenih priložnostih bi se lahko prelevil v prostor za B2B srečanja, predstavitve, okrogle mize ali sprejeme ob uradnih obiskih. V navezavi z ambasado bi postal naravna lokacija za gospodarske delegacije, predstavitve nacionalnih pobud in tudi za podpisovanje prvih poslovnih sodelovanj.
Ključno je, da takšni prostori ne bi bili statični. Kuracija in rotacija bi zagotavljali, da se v njih izmenjujejo različna podjetja, sektorji in tipi izdelkov, od industrijskega dizajna in tehnologije do trajnostnih rešitev in potrošniških blagovnih znamk. S tem bi showroom postal živ organizem, ne stalna razstava, in bi se lahko prilagajal tako lokalnim trgom kot strateškim interesom države.
Vloga države v tem kontekstu ni v upravljanju podjetij, temveč v ustvarjanju pogojev. Eden od teh pogojev je lahko tudi vloga prvega kupca začetne serije izdelkov. Ne kot subvencija, ampak kot naročilo, ki ustvari referenco in omogoči prvi resen stik s trgom. Takšna referenca ni pomembna le za prodajo, temveč tudi za nadaljnje financiranje in rast.
Ta učinek se zelo jasno pokaže tudi pri investitorjih. Izkušnje kažejo, da investitor povsem drugače gleda na podjetje, ki lahko reče, da se njegov izdelek že prodaja v fizičnih trgovinah v več svetovnih mestih, kot na podjetje, ki šele išče prve kupce. Tudi če so obsegi še majhni, se okvir razprave spremeni – iz potenciala v realnost.
Če želimo prehod iz podizvajalskega gospodarstva v gospodarstvo lastnih izdelkov z visoko dodano vrednostjo, se moramo zato začeti pogovarjati o takšnih idejah. Ne zgolj o davkih in optimizacijah obstoječega stanja, ampak o tem, kako slovenskim podjetjem odpreti vrata v svet. Ne skozi še en razpis ali strategijo, ampak skozi konkretne vstopne točke, kjer se razvoj prvič sreča s trgom.
To je razprava, ki jo danes potrebujemo, če mislimo preobrazbo resno.
Avtor: Gregor Fras, podjetnik in inovator
Komentar urednika:
Naj navedem zanimiv primer izvozno usmerjenega gospodarstva! Ko smo pred leti ustanavljali Društvo slovensko – danskega prijateljstva, smo si zastavili tudi nalogo razvijanja gospodarskih stikov z nordijsko državo. Naša država nas pri tem skoraj ni podprla, vsaj ni se tega čutilo. Pač pa je Danska skoraj sočasno odprla svoje trgovinsko predstavništvo v Ljubljani. Ne diplomatsko, ampak gospodarsko izpostavo. Sam diplomat, zelo komunikativni Hans Fromm (upam, da sem se prav zapomnil njegovo ime), mi je zaupal, da je njegova plača odvisna od tega, koliko posla naredi za danska podjetja. Halo, Mladika?!
