Že polovico svojega življenja sem podjetnik. Petindvajset let.
Ko sem kot absolvent filozofije postal prvič očka, me je močno prešinilo, da se moram nehat zajebavat in se začeti ukvarjati z nečim, s čimer bom lahko preživljal družino. Ustanovil sem eno prvih digitalnih agencij pri nas in verjetno lahko brez lažne skromnosti rečem, da sem bil med pionirji slovenske startup scene. Pomagal sem jo graditi in o njej predaval.
Ustanovil sem podjetje, ki je bilo edino na svetu, ki je izdajalo tiskani tednik v celoti narejen iz uporabniško ustvarjenih vsebin. Delal sem slovenski Netflix še preden je Netflix sploh prišel k nam. Izumil sem cigaretnico, ki je ljudem pomagala nehati kaditi, in električno kolo, ki meri onesnaženost zraka ter pomaga najti čistejše poti skozi mesto. Vmes sem postavil še miljavžent digitalnih in vizualnih prisotnosti za druge, preprosto zato, da sem lahko financiral vse svoje podjetniške kickoffe, ideje in poskuse.
Na podjetništvo nikoli nisem gledal kot na razliko v marži, ampak kot na proces ustvarjanja nečesa novega, nečesa, kar izboljšuje človeška življenja.
Verjel sem in še vedno verjamem v inovativnost, kreativnost, disruptivnost, digitalizacijo, decentralizacijo, lastne blagovne znamke, vrhunsko uporabniško izkušnjo in design kot konkurenčno prednost. Seveda se zavedam, da je upravljanje stroškov ena temeljnih funkcij podjetja, kar sem se, iskreno, prevečkrat naučil tudi na lastni koži.
Ampak danes podjetniškemu podsistemu pri nas zamerim predvsem eno stvar – da je celoten “problem podjetništva” zreduciral skoraj izključno na davčno politiko in razbremenitev dela, kot da bi bila nižja obremenitev plač neka čudežna palica za podjetniški uspeh.
Kot da bi podjetja propadala predvsem zato, ker so davki previsoki, in ne zato, ker nimamo dovolj kapitala za rast, dovolj poguma za inovacije, dovolj podpore za razvoj lastnih produktov in blagovnih znamk, dovolj strateškega razmišljanja ter dovolj povezovanja med znanostjo, gospodarstvom in javnim sektorjem.
Kot da bi bilo podjetništvo zgolj računovodska vaja in ne ustvarjalni, tvegan in dolgoročen proces gradnje vrednosti.
Resnica je precej bolj kompleksna.
Najuspešnejša podjetja na svetu niso nastala zato, ker so imela najnižje davke, ampak zato, ker so imela dostop do kapitala, močne razvojne ekipe, podporno okolje za inovacije, jasno vizijo, dolgoročno strategijo in kulturo, ki spodbuja ustvarjanje, ne zgolj optimizacije stroškov. Če bi bili davki ključni dejavnik uspeha, bi bile davčne oaze tehnološka središča sveta.
Pa niso.
Podjetništvo se ne začne pri davčni stopnji.
Začne se pri ideji, znanju, pogumu, infrastrukturi in ekosistemu, ki omogoča rast. In dokler bomo v Sloveniji razpravo o podjetništvu vodili skoraj izključno skozi prizmo obremenitve dela, bomo spregledali bistvo – kako ustvarjati podjetja z visoko dodano vrednostjo, globalno konkurenčne produkte in trajnostni razvoj.
Razbremenitev dela je lahko del rešitve, nikakor pa ni rešitev sama po sebi. Pravi izziv je, kako iz družbe narediti prostor, kjer se ideje lahko razvijejo v produkte, produkti v podjetja in podjetja v zgodbe uspeha.
In o tem se, žal, bistveno premalo pogovarjamo.
