Kreativnost v podjetju – kako jo gojiti?

Kako gojiti kreativnost v podjetju?

Odgovor na to vprašanje je enak, kot odgovor na vprašanje: kako igrati nogomet, klavir ali karte? Potrebujemo dve zadevi: 

1. 1. motivacijo (odločitev, da bomo v nekaj novega vložili trud) in 
   2. veščo uporabo orodij. 

Če človek nima motivacije za spremembo, mu tudi posamezna orodja (tehnike) razmišljanja ne morejo pomagati. Če pa ima motivacijo, si ne bo mogel pomagati, če ne bo poznal in uporabljal orodij. Največ, česar bo sposoben, bo ‘viharjenje možganov’ (po metodologiji Šest klobukov razmišljanja je to samo Zeleni klobuk). Ki pa ni orodje, ampak način skupinskega dela. Ki deluje le, kadar se držimo osnovnih pravil divergentnega razmišljanja: 

• Opustite sodbe. Naštevajte ideje brez kritike. 
• Ustvarite velike količine idej. Dobre ideje se pojavijo, kadar je veliko idej. Običajno najboljše ne pridejo na začetku. 
• Iščite onstran meja razuma. Raziskujte sanje, neverjetno, nemogoče, nesmiselno, fantastično, čarobno. 
• Gradite na idejah drugih. Uporabite ideje (svoje in drugih), da generirate še druge ideje. 

Teh pravil se je težko držati, ker ljudje – če se samo pogovarjajo med seboj – kljub največjemu trudu zlahka prekršijo vsaj eno od zgornjih pravil. Pogoste ostale težave pri splošnem naštevanju ‘idej’ so še: 

• Napačna tema. Se zgodi, ko problem ni natančno definiran. Ravno zaradi tega večina srečanj za ‘viharjenje možganov’ propade – udeleženci ne vedo, kako oblikovati fokusni stavek oz. kaj je resnično problem oz. izziv, ki ga naslavljajo. 
• Malo časa za divergiranje. Udeleženci ne naštejejo dovolj (vsaj 100) različnih možnosti, preden se odločijo za tisto, ki se članom tima zdi ‘prava’.
• Nizka raven energije. Kreativnost je naporna in zahteva svoj čas in prostor, primerno okolje, v katerem lahko ljudje vložijo kreativni trud. Ni za sproti, ampak mora biti skoraj obredna.
• Obtičimo z idejami. Udeleženci ne vedo, kako naprej, ker ne poznajo nobenega specifičnega orodja za generiranje idej, npr. Konceptualni trikotnik in Konceptualna pahljača, Izpodbijanje in S.C.A.M.P.E.R., Analogije in Metafore, Naključna spodbuda in Slikovne asociacije, Provociranje in Premikanje, Kombiniranje in Združevanje …
• Ni spremljanja. Če nihče ne spremlja, kaj se zgodi z idejo po tem, ko je bila izrečena ali vsaj zapisana, to ljudi zafrustrira do te meje, da ne želijo več sestankov za kreativno razmišljanje.

Povsod pa, kjer vodje pokažejo motivacijo oz. so udeleženci odločeni, da se bodo naučili … igrati nogomet, klavir ali karte oz. … se naučili in redno uriti kreativnost, pride učitelj (trener) in začnejo z osnovami: 

• odpiranje posameznih članov skupine ter celotnega tima s povezovanjem in gradnjo zaupanja,
• predstavitev orodij kreativnega in kritičnega razmišljanja (za generiranje in vrednotenje idej) oz. celovitega projektnega razmišljanja od raziskovanja izziva do (re)definiranja izziva, prek izmišljanja množice idej do vrednotenja in odločitve za eno ter sestavljanja akcijskega načrta, 
• urjenje (treniranje) posameznih orodij, najprej splošno, potem na lastnih primerih, 
• redna uporaba – najprej lastnih možganov in timskega dela, potem posameznih orodij tako na navideznih kot na konkretnih lastnih izzivih. Na navideznih, oddaljenih, splošnih izzivih moramo delati, da treniramo možgane za vse situacije. Zato je na primer največja avtoriteta razmišljanja dr. Edward de Bono z Nobelovci reševal tudi izzive parkiranja pred stavbo, v kateri je imel delavnico zanje.

In čemu vse to? Ker je kreativnost edina garancija za preživetje v 21. stoletju. Ker nikoli ne obtičimo in ne obupamo, če si znamo ustvariti nove možnosti. Ker je zabavna in povezovalna! 

Celoten tim računovodskega podjetja … po dveh semestrih (dvakrat 16 dvournih srečanjih)

Udeleženci so bili izbrani kot potenciali v mednarodno orientiranem industrijskem podjetju … po dveh semestrih (dvakrat 16 dvournih srečanjih)

mag. Nastja Mulej