Pravkar sem prebrala spletno knjigo »VERJEMI V SVOJ GLAS« uveljavljene predavateljice, trenerke retorike, itd., avtorice Mete Grošelj. Potrebovala sem kar nekaj časa, da se je v meni umiril miselni vihar, ki ga je sprožilo njeno delo.
Knjiga je že na prvi pogled nekaj posebnega. Že prelet kazala daje slutiti, da ne gre za vsakdanje pisanje, saj je že vizualno nenavaden. Ko pa se bralec loti branja, je znova presenečen. Prijetno presenečen. Vsaj jaz sem bila.
Tako vsebina kot tudi slog pisanja sta namreč nenavadna. Že po nekaj prebranih vrsticah je bralcu tako, kot da bi sedel v dvorani med občinstvom, ki zbrano spremlja predavateljico na odru. Kot bi v živo slišali njen glas, ki jasno, premočrtno, odločno in osmišljeno vodi zbrane po raznoterih poljih našega bivanja, naših misli, idej, načrtov, strahov in dvomov v lastno vrednost … Niza misli, ki so ponekod na videz lahkotne, kramljajoče, a hkrati bralcu z njimi razkriva globoke življenjske resnice; takšne, da človeka prisilijo v razmišljanje. Avtorica je neverjetno razgledana, pronicljiva v mislih in dejanjih, ob tem pa ranljiva in izpostavljena. Ničesar ne prikriva in ne zanika ranljivosti. Povsem odkrito namreč razglablja tudi o bolečih temah, o lastnih neuspehih, hrepenenjih, željah in strahovih, ki so jo nekoč hromili, pa hkrati vodili skozi pasti potisnjene psihe, ki se slej ko prej udejani v realnem, otipljivem svetu (prav vsakega od nas). V dobrem ali v slabem. Njena razmišljanja, ko avtorica preizprašuje sebe, povzročijo v bralcu, da se, izzvan, začne samoizpraševati in je presenečen vsakič znova, ko se (če si upa!) sooča z resnično, neprikrojeno lastno bitjo. Se zmoremo sprejeti takšne, kot smo v resnici, ali se bomo raje še naprej zapirali v varovalne oklepe? Bomo konformisti – ali osvobojeni strahu pred sodbami okolice in postali resnično mi, ne glede na vse, kar to prinaša?
Meta Grošelj
Vsebina te knjige je neizčrpen vir spoznanj, ki porajajo nova in nova, če se ustavimo in zares razmislimo o prebranem. Nekatere misli so nam znane; nekaterih smo se kdaj že zavedli, pa spet potisnili nekam v »varen« mrak nerazmišljanja, če so nas morda ogrožale. Avtorica ob tem ponuja tudi take, ki se nas v večini pa res še nikoli niso dotaknile. Pa so še kako pomembne! Take, ki sežejo prav do globine naše biti. Včasih boleče ostre, včasih božajoče. Take, ki vlivajo človečnost. Pa tudi tiste druge, ki nas streznijo in postavijo pred mentalno ogledalo, ko se zazremo v goloto našega ega. Če to seveda zmoremo. Soočanje s samim seboj ni najlažja stvar na svetu, mar ne?
Poglavja so razdeljena na posamezne vodilne misli, ki tečejo v jasnem, odločno začrtanem slogu (pogosto z enostavčnimi, brezkompromisnimi povedmi), in iz poglavja v poglavje razkrivajo plasti našega občečloveškega delovanja navzven, še bolj pa navznoter. Slog pisanja je, kot rečeno, že sam po sebi nenavaden, dejansko nepričakovan. Pravzaprav gre za razmišljajoče samogovore, ki hkrati izzovejo nekak virtualni, mentalni dialog z bralcem. Če se na prvi pogled utrne misel, da gre za delo po že kje videnem zahodnem vzoru, se ta razblini že po prvih avtoričinih zapisih njenega osebnega, povsem njej lastnega razmišljanja; pisanje na videz lahkotno prepleta s primeri njenih osebnih izkušenj, primerov iz prakse – ki jo je doživljala tako v vzponih kot v padcih -, in ta občutja odkritosrčno deli z bralcem; z iskreno, brezkompromisno izpovednostjo nas avtorica prek zgodb, metafor, izkustev, široke razgledanosti (da ne omenjam očitne izobraženosti) ter poglobljenega razmišljanja v obliki samogovorov vodi vse globlje in globlje v zares najbolj intimno doživljanje – tako avtorice kot nas samih. Ko nam dovoli vpogled v njeno zasebnost čutenja, v njene najbolj intimne misli, v globino čustvovanja …, nas spodbuja, da se tudi mi, bralci, soočimo sami s sabo. S pomočjo avtorice se, če si dovolimo, spustimo do lastnih »tal« in se lahko vzpnemo kot feniksi v višine, ki jih zmoremo doseči, če smo iskreni do sebe. »Upajte si tvegati!«, nas izzove. Poziva nas in poudarja, naj ostanemo zvesti sami sebi, osvobojeni omejujočih prepričanj o lastni vrednosti, osvobojeni strahov, osvobojeni pre- ali podcenjevanja lastne vrednosti …
V delu avtorice Mete Grošelj se torej prepleta širok diapazon spoznanj o življenjskih vrednotah, izzivih, ozavestimo potrebo po iskanju identitete, suverene in nepotvorjene drže v tem čudnem svetu (kjer srečujemo mnogo ovac, pa tudi prenekaterega volka…) . Zavemo se lastnih prepričanj in šibkosti, če si le drznemo soočiti se z njimi. Njene misli, brutalno iskrene in neponarejene, bralca pretresejo: nekoga bodo streznile, drugemu se bodo po prebranem razprla krila …
Pisateljica nekje v tej knjigi zapiše: »Ko pišem in predavam, sem srečna.« S tako bogato notranjostjo, ki jo navzven izraža oziroma ubesedi njen bogat jezik, v katerem piše in govori, je očitno pogosto srečna.
Iskreno ji želim, da bo tako še mnogokrat.
D.V., uredništvo Podjetnik.net
Korak do knjige: https://www.zalozba5ka.com/verjemi-v-svoj-glas-meta-groselj/
