Vlada RS je 23. julija 2025 sprejela predlog Zakona o lastniški zadrugi delavcev (ZLZD).
Namen je sistemsko urediti vključevanje zaposlenih v lastništvo podjetij po zgledu ameriškega ESOP (employee stock ownership plan). Predlog ureja štiri tematske sklope: (1) status in delovanje lastniške zadruge, (2) pravila pridobivanja deležev v matični družbi, (3) položaj zaposlenih v zadrugi ter (4) davčne spodbude in olajšave, vezane na transakcijo.
V prispevku se osredotočam predvsem na finančni mehanizem in varstvo upnikov. Predlog je ambiciozen, a odpira pomembna korporacijskopravna in insolvenčnopravna vprašanja, na katera v nadaljevanju opozarjam.
Zakonski predlog določa možnost ustanovitve lastniške zadruge za pridobivanje deležev v matični družbi. Zadruga je ustanovljena izključno za to, da postane družbenik matične družbe. Status lastniške zadruge pridobi, če ima najmanj pet članov in če je vanjo vključeno najmanj 75 odstotkov zaposlenih v matični družbi vsaj šest mesecev v koledarskem letu, pri čemer članstvo v nobenem mesecu ne sme upasti pod 50 odstotkov.[1] Člani za obveznosti zadruge ne odgovarjajo. V organe zadruge ne sme biti imenovan poslovodja ali član uprave matične družbe. Zadruga ne sme ustanavljati ali imeti deležev v drugih pravnih osebah in ne sme poslovati prek odvisne družbe.[2] Imeti sme kapitalsko naložbo le v eni gospodarski družbi; pri posamezni matični družbi je lahko ustanovljena le ena lastniška zadruga.
Člani lastniške zadruge so lahko le zaposleni v matični družbi. Vsak član vplača obvezni delež, ki ne sme presegati 300 evrov. Pravila zadruge lahko določijo pogoj minimalne dobe zaposlitve, vendar ne daljše od 12 mesecev. Članstvo traja le, dokler traja zaposlitev pri matični družbi; z njenim prenehanjem preneha tudi članstvo, član pa je upravičen do izplačila vrednosti obveznega deleža, kakor to določajo zakon in pravila zadruge. Predlog podrobno ureja položaj člana, osebne račune članov in korporacijsko upravljanje zadruge.
Lastniška zadruga lahko v matični družbi pridobi posamezne poslovne deleže ali pa tudi vse poslovne deleže. Zakon torej ne postavlja nobenih omejitev v zvezi z deležem, ki ga lastniška zadruga lahko ima oziroma mora imeti v matični družbi. Ker je prispevek članov zadruge omejen na 300 evrov, mora zadruga sredstva za nakup deležev zagotoviti drugače. Predlog zakona predvideva financiranje z namenskimi posojili, s prispevkom matične družbe ter s spodbudami države oziroma drugih javnih sredstev.
Če predlog razumem pravilno, je temeljni vir odplačevanja nakupa deležev denarni tok matične družbe. Predlog namreč predvideva sklenitev pogodbe o prispevku matične družbe, na podlagi katere matična družba periodično izplačuje zneske zadrugi; zadruga pa lahko za nakup deležev najame namensko posojilo, bodisi pri matični družbi bodisi pri tretjih osebah. S tem se financiranje transakcije pretežno opira na plačila iz matične družbe.
Nakup ali prevzem gospodarske družbe z namenskimi posojili je nakup s finančnim vzvodom (leveraged buyout, LBO). Bistvo takšnega posla je, da prevzemnik (lastniška zadruga) kupnino financira z namenskim posojilom, odplačevanje tega posojila pa se izvaja praktično izključno iz bodočih donosov matične družbe. Predlog zakona pri tem ne postavlja nobenih omejitev glede velikost finančnega vzvoda, ki bi bil za matično družbo še vzdržen. Financiranje takšnega nakupa namreč v celoti temelji na pričakovani sposobnosti matične družbe, da v naslednjih letih (desetletjih) ustvarja denarni tok, ki ga potem preusmerja družbeniku, da s tem denarnim tokom poplačuje posojilo. Kreditodajalec pogosto v zavarovanje posojila zahteva tudi zastavno pravico na delnicah (poslovnih deležih) matične družbe. Ekonomsko breme kupnine se zato praktično v celoti prenese na matično družbo.
Posledica takšnega financiranja prevzema je lahko izrazita: podjetje, ki je bilo pred prevzemom skoraj brez dolga, lahko po spremembi družbenika deluje pod znatnim dolžniškim pritiskom. Zadruga se lahko zadolži do celotne višine kupnine, servisiranje pa poteka iz izplačil matične družbe. Ta nato vsako leto razporeja pomemben del prostega denarnega toka v poplačilo dolga družbenika namesto v razvoj, širitev ali rezerve, v slabših letih pa se povečajo likvidnostna tveganja in izpostavljenost obstoječih upnikov.
Zakon predvideva, da matična družba neposredno prispeva sredstva za odplačevanje nakupa deležev (oziroma vračilo posojila) prek pogodbe o prispevku matične družbe. Na njeni podlagi matična družba v dogovorjenih intervalih in vnaprej določeni višini izplačuje zneske zadrugi; izplačila zadrugi mora kljub pogodbi letno potrditi skupščina matične družbe. Zadruga ta sredstva uporablja v zakonsko določenem vrstnem redu: (1) za poplačilo dolga, nastalega zaradi pridobitve deležev v matični družbi, (2) za oblikovanje obveznih rezerv in (3) za izplačila članom (med članstvom in ob izhodu). Letna kapica prispevkov je določena kot zmnožek deleža, ki ga zadruga že ima v osnovnem kapitalu matične družbe, in EBITDA matične družbe za preteklo poslovno leto. Izplačila zadrugi se pri matični družbi računovodsko in davčno obravnavajo kot strošek dela. Ekonomsko gledano je prispevek matične družbe razumljen kot izplačilo iz dobička podjetja za namen nagrajevanja delavcev, urejeno s pogodbo med družbo in zadrugo. Izziv predloga zakona je, da zakon ne predvideva ustreznih varovalk, ki bi varovale položaj upnikov matične družbe. Razložim v nadaljevanju.
EBITDA je poslovni kazalnik, ki v zakonodaji in v računovodskih standardih ni podrobneje definiran. Kazalnik je v finančni literaturi definiran kot dobiček iz poslovanja pred obrestmi, davki, amortizacijo in računovodskimi odpisi.[3] To pomeni, da je v EBITDA že zajet celoten redni stroškovni del (tudi plače in prispevki), niso pa zajeti: (1) obresti in davek, (2) odplačila glavnice in obresti posojil, (3) nujne naložbe v opremo (vzdrževalni capex), (4) spremembe obratnega kapitala (zaloge/terjatve) in (5) amortizacija. EBITDA torej ni kazalnik dejansko razpoložljivih sredstev gospodarske družbe, kar pomeni, da zakonska ureditev, ki omogoča, da matična družba letno zadrugi izplačuje zneske v višini EBITDA, lahko posega v likvidnost gospodarske družbe in s tem izrazito posega v zmožnost učinkovitega delovanja matične družbe in postavlja gospodarsko družbo in predvsem njene upnike v potencialno zelo tvegan položaj.
Morda za ilustracijo preprost primer: pri prihodkih 10,0 milijona evrov, stroških materiala/storitev 4,0, plačah s prispevki 3,0 in drugih stroških 0,8 je EBITDA 2,2 milijona evrov. V tem znesku ni upoštevano na primer odplačilo glavnice in obresti (recimo skupaj 0,9 milijona evrov obrokov), nujni capex (0,35 milijona evrov) in povečanje zalog/terjatev (0,15 milijona evrov). Po odštetju teh izdatkov ostane približno 0,85 milijona evrov razpoložljivega toka in ne 2,2 milijona evro. Zato je kapica, vezana na EBITDA, kot edino merilo za določitev prispevka zadrugi premalo varna z vidika likvidnosti in varstva upnikov.
Po splošnih pravilih korporacijskega prava (Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) in kapitalskem varstvu po prenovljeni Direktivi (EU) 2017/1132) sme družba deliti sredstva družbenikom/delničarjem le do višine bilančnega dobička, zmanjšanega za obvezne rezerve in prenesene izgube. To izhaja iz načela ohranjanja kapitala in varstva upnikov. Posli, ki ekonomsko učinkujejo kot vračilo vložkov ali prikrita izplačila dobička (četudi so na videz pogodbeni), so nedopustni, če zanje ni stvarnega poslovnega razloga in ustrezne protivrednosti.
V primeru pogodbe o prispevku matične družbe pa matična družba vsako leto po sklepu skupščine matične družbe izplačuje denar lastniški zadrugi le zato, ker je zadruga njen delničar (brez neposrednega ekvivalenta), in to mimo pravil o bilančnem dobičku ali pravil o poenostavljenem zmanjšanju osnovnega kapitala. Pri tem razumem, da je bil zakonodajalčev namen urediti davčno ugodnejši režim za sheme ESOP, vendar bi ta režim po mojem mnenju morali urediti tako, da ne ogroža matične družbe same (njene likvidnosti) in predvsem upnikov matične družbe.
Zakon sicer določa, da se s pogodbo določijo objektivni pogoji, pod katerimi se vplačevanje matične družbe lahko začasno prekine oziroma začasno spremeni, a menim, da takšna zakonska določba ni ustrezna varovalka, še posebno do tedaj, dokler ne bo iz sodne prakse jasna razmejitev med izrecno zakonsko ureditvijo v ZLZD, ki takšne pogodbe izrecno dovoljuje, in obveznostmi iz ZGD-1 in ZFPPIPP tako do solventnosti družbe kot posebej do varovanja upnikov matične družbe. Doslej je namreč jasno veljalo, da imajo pri fiduciarnih dolžnostih poslovodstva, ko družba postane insolventna oziroma ji insolventnost grozi, interesi upnikov prednost pred interesi družbenikov. Predlog zakona, vsaj tako ga je razumeti, to temeljno pravilo potencialno močno relativizira.
Iz navedenih razlogov menim, da predlog zakona za obstoječe upnike matične družbe ne vzpostavlja praktično nobenih učinkovitih varovalk. Še več, izrecno določa, da nekatere varovalke iz ZGD-1 ne veljajo. V predlogu zakona je tako določeno, da za posojilo zadruge pri matični družbi ne veljajo določbe 248. člena ZGD-1 o fiktivnih poslih. V skladu z ZGD-1 je namreč pravni posel, s katerim matična družba zagotovi predujem ali posojilo za pridobitev delnic (poslovnih deležev) ali drugi posel s primerljivim učinkom, ničen.[4] Po drugi strani pa predlog zakona ob zavedanju nevarnosti tovrstnega financiranja izrecno določa, da matična družba za namene financiranja lastniške zadruge ne sme zmanjševati števila delavcev, zniževati osnovne plače ali z delavci sklepati pogodb za določen čas ali celo pogodb civilnega prava. Z drugimi besedami: podjetje ne sme financirati prispevkov zadrugi na račun socialne varnosti ali pravic delavcev, lahko pa na račun upnikov matične družbe.
V tej kolumni namerno ne obravnavam drugih vprašanj iz predloga: primernosti davčne ureditve, zahtevane večine zaposlenih za ustanovitev oziroma ohranitev statusa lastniške zadruge, mehanike internih računov in notranje delitve, korporacijskega upravljanja matične družbe in zadruge, možnih nasprotij interesov ter njihovega vpliva na pogodbo o prispevku. Moj namen je opozoriti predvsem na korporacijskopravna in insolvenčnopravna tveganja, ki jih predlog v tej fazi ne upošteva in uredi dovolj jasno.
Načeloma ne nasprotujem modelom, ki spodbujajo različne oblike ekonomskega lastništva nad gospodarskimi družbami, med njimi tudi solastništvu zaposlenih, ki po študijah, predstavljenih v predlogu zakona, prinaša nekatere pozitivne eksternalije. Prav tako drži, da modela ESOP v ZDA in EOT v Veliki Britaniji nista eksotika, zato tovrstnih predlogov ni mogoče kar nekritično zavreči. A po drugi strani moram kot strokovnjak s področja korporacijskega in insolvenčnega prava vendarle opozoriti na nekatere izzive take ureditve, ki v besedilu predloga zakona po mojem mnenju vsaj za zdaj niso ustrezno rešeni oziroma pojasnjeni, in to je škoda, saj povsem pozitivna ideja lahko vodi v žalostne zgodbe, ki smo jih v preteklem desetletju označevali za »tajkunske«. V teh zgodbah smo ožjemu krogu ljudi okoli poslovodstva matične družbe očitali, da so z malo ali nič lastnega kapitala in z veliko dolga (vzvoda) pridobili »lastništvo« nad matično družbo, nato pa so za servisiranje dolga uporabljali denarni tok oziroma premoženje prevzete matične družbe. Številne od teh družb so pozneje zašle v finančne težave ali insolventnost, saj je finančni vzvod ob poslabšanju gospodarskih razmer (2008–2012) postal nevzdržen. Posledično so upniki ostali nepoplačani, podjetja so bila izčrpana, številni zaposleni so izgubili delo, nekaterim (državnim) bankam pa je nastala velika škoda in so bile nato dokapitalizirane z javnimi sredstvi.
Klasično »tajkunstvo« torej poteka po teh korakih: (1) ozek krog ljudi pridobi lastništvo podjetja z visokim dolgom, (2) ta dolg se odplačuje iz samega podjetja (prek izplačil, prodaje premoženja ipd.), (3) podjetje utrpi škodo (ker je bodisi prezadolženo bodisi prikrajšano za premoženje), (4) upniki in drugi delničarji so oškodovani, medtem ko prevzemniki poskušajo izvleči koristi zase.
Zagovorniki zakona pravijo, da predlog sicer morda res uvaja podoben finančni mehanizem (nakup z finančnim vzvodom), vendar z diametralno drugačnim namenom in strukturo lastništva. Namesto posameznika ali ožje skupine posameznikov (tajkun) imamo zdaj kolektiv zaposlenih (lastniško zadrugo). Kot potencialni upnik matične družbe sem ob tej pomembni razliki seveda povsem pomirjen.
Avtor: prof. dr. Jaka Cepec, Ekonomska fakulteta v Ljubljani
Članek je bil prvotno objavljen 14. avgusta 2025 na portalu IUS-INFO. Poobjavljeno z izrecnim dovoljenjem izdajatelja. © LEXPERA 2025
[1] Če članstvo pade pod ta delež, zadrugi status lastniške zadruge miruje, kar pomeni, da v tem času ne more pridobivati novih deležev. Če zadruga nima vsaj 75 odstotkov deležev vseh zaposlenih v matični družbi več kot dve leti, izgubi poseben status.
[2] Zakon potem še podrobneje določa primere oziroma kršitve, zaradi katerih minister, pristojen za ekonomsko demokracijo, lastniški zadrugi z odločbo odvzame ta status.
[3] EBITDA v slovenski zakonodaji ni pogosto uporabljen. Uporabljen je v 2. členu Zakona o pomoči gospodarstvu za omilitev posledic energetske krize (ZPGOPEK), kjer je definiran kot vsota celotnega dobička (AOP182) ali celotne izgube (AOP183) in finančnih odhodkov iz obresti (AOP167) ter amortizacije (AOP145). Omenjen je v Zakonu o davku od dohodka pravnih oseb (prvi odstavek 54.c člena ZDDPO-2), v Zakonu o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) v osmem odstavku 44.c člena in v nekaterih podzakonskih aktih. EBITDA ni definiran v Mednarodnih računovodskih standardih in tudi ne v Slovenskih računovodskih standardih.
[4] Takšna posebna določba sicer verjetno sploh ni bila potrebna, ker to izjemo določba že drugi odstavek 248. člena ZGD-1, ki določa, da določba prvega odstavka ne velja za posle, s katerimi bi delnice pridobili delavci družbe ali z njo povezane družbe.
Zakon o lastniški zadrugi delavcev: https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2025-01-3038/zakon-o-lastniski-zadrugi-delavcev-zlzd/#(prostovoljni%C2%A0dele%C5%BEi
