(pogovor s sinom)…
Pred nekaj leti sva se s starejšim sinom poleti sprehajala ob splitski obali. Večer je bil topel, zrak slan, morje mirno, pred nama pa prizor, ki vedno pritegne pogled: vrsta bleščečih, pregrešno dragih jaht, zasidranih kot simboli nekega drugega sveta. Hodila sva počasi in jih občudovala, bolj iz radovednosti kot iz želje. V tistem trenutku je mimo naju prišel moški, pogledal proti morju in polglasno zamrmral: »Prokleti kapitalisti.«
Sin se je ustavil, me pogledal in vprašal: »Ati, kaj je to kapitalist?«
Pogledal sem ga in brez olepševanja odgovoril: »Sine, jaz sem kapitalist.«
Seveda ga to ni zadovoljilo. Otroška radovednost ne pozna površnih razlag. Nadaljevala sva pot in razlagal sem mu na način, ki ga otrok lahko razume. Rekel sem, da je to zelo poenostavljeno, vendar da v kapitalizmu nekateri imajo več, v socializmu pa naj bi imeli vsi enako. Njegov naslednji vprašaj je bil logičen, skoraj matematičen: zakaj potem socializem ni boljši, saj bi bilo pravično, da imajo vsi enako.
Namesto odgovora sem mu postavil vprašanje.
Če bi se trudil bolj kot ostali in bil enako plačan, bi se še trudil?
Bi prevzemal odgovornost za več kot sto zaposlenih in njihove družine?
Bi razmišljal ponoči, sprejemal težke odločitve, tvegal, načrtoval prihodnost in nosil posledice, če bi bil rezultat na koncu meseca enak kot pri nekom, ki ob štirih zapre vrata in do jutra ne razmišlja več o delu?
Ni razmišljal dolgo. Rekel je, da ne.
Povedal sem mu, da pravi podjetnik ne vlaga samo denarja. Vlaga znanje, energijo, zdravje, čas, odnose, pogosto tudi mir v glavi. Pogosto tvega več, kot je videti navzven. Zato mora biti nagrada za uspeh sorazmerna tveganju, sicer se ljudje nehajo truditi ustvarjati več.
Dotaknila sva se razlike med državami nekdanje Jugoslavije in Avstrijo, kjer živim že več kot desetletje in kjer je podjetniška kultura drugače zasidrana v družbi. Razvoj ne nastaja iz želje po enakosti, ampak iz odgovornosti in poguma za tveganje. Zgodovina pusti sled in družbe, ki so desetletja živele v sistemu, kjer pobuda ni bila nagrajena, potrebujejo čas, da ponovno zgradijo odnos do podjetnosti.
Toda tam nisva ostala.
Rekel sem mu, da zame pravi kapitalist ni človek, ki kopiči. Pravi kapitalist razume, da sam ne zmore ničesar. Da so ideje brez ljudi samo ideje. Da uspeh nikoli ni individualen dosežek.
Povedal sem mu, da podjetje ni banka, iz katere jemlješ, ampak skupnost, v katero vlagaš. Če te zanima samo jemanje, si dolgoročno uničil prostor, iz katerega živiš. Če vlagaš v ljudi, znanje, odnose in razvoj, ustvarjaš okolje, v katerem lahko rastejo vsi.
Zato verjamem v socialni kapitalizem. Ne kot politični pojem, ampak kot način razmišljanja. Kapitalizem, ki razume človeka. Ki ne daje samo minimuma, ki ga predpisuje zakon, ampak ustvarja okolje, v katerem ljudje lahko živijo dostojno, rastejo in čutijo pripadnost.
Rekel sem mu tudi nekaj, česar se držim pri vsaki pomembni odločitvi.
Ko sprejemaš odločitev, se vprašaj, ali je dobra samo zate ali je dobra za podjetje. Če je dobra za podjetje, bo dolgoročno dobra tudi zate. Če je dobra samo zate in škoduje podjetju, škoduješ ljudem, ki ti zaupajo svojo prihodnost.
Tistega večera nisva govorila o ideologijah. Govorila sva o odgovornosti. O ustvarjanju. O pogumu. O tem, da je podjetništvo predvsem skrb za ljudi in ne tekmovanje v tem, kdo bo več vzel.
Ko danes pomislim na tisti sprehod, se mi zdi, da nisva gledala jaht. Gledala sva vprašanje, ki spremlja vsako: ali bomo ustvarjali ali samo delili.
In prav od odgovora na to vprašanje je odvisno, kakšno družbo bomo zapustili tistim, ki hodijo ob morju za nami.
Marko Verdev, podjetnik
Opomba urednika:
V času, ko celo vodstva raznih političnih strank ne ločijo med podjetnikom, kapitalistom in menedžerjem, je prispevek podjetnika M. Verdeva lahko za marsikoga zanimivo razmišljanje. Vsi podjetniki (s tem ne mislim na prekarne samozaposlene s.p.-je) smo kapitalisti in vlagamo v posel več kot le denar, kar Verdev lepo našteje. Niso pa vsi socialno misleči in nismo vsi nebrzdani, pohlepni lovci na čim večji profit le zase.
