Prodajne galerije so vedno bolj prazne. Prodaja umetniških del pada, in to povsod. Žal.
Dolga leta je trg sodobne umetnosti deloval kot neustavljiv stroj. Galerije so odpirale nove prostore, zbiratelji so brez premora potovali od Basla do Miamija, od Londona do Hongkonga, dražbene hiše pa so nizale rekorde.
Globalna prodaja umetniških del je v najboljših letih presegla 60 milijard dolarjev. Potem je prišlo leto 2024 in prijetna glasba na tej plošči stalne rasti se je ustavila.
Prodaja je padla za 12 % na 57,5 milijarde dolarjev. V ZDA, največjem trgu za umetnost na svetu, je promet upadel za 9 % na 24,8 milijarde. Kitajska, skupaj s Hongkongom, je zdrsnila za kar 31 % na 8,4 milijarde — najnižja številka po letu 2009. Razlogov je več: upočasnitev gospodarstva zaradi nepremičninske krize (primer Evergrande in Country Garden), strožje kapitalske kontrole in omejitve izvoza umetnin, protikorupcijske kampanje, ki so zmanjšale »darilno ekonomijo« in uporabo umetnosti za prenos kapitala ter politično tveganje glede razkazovanja bogastva.
Dolgotrajni lockdowni v letih 2020–2022 so prekinili številne prodajne kanale, mlajši kupci pa so se raje obrnili k cenejšim, pogosto digitalnim delom, kar je oslabilo vrh trga.
Trg v Veliki Britaniji je padel za 5 % na 10,4 milijarde, evropski trg kot celota pa za 8 % na 8,3 milijarde dolarjev.
Največji udarec je utrpel prav luksuzni segment. Dražbeni promet se je skrčil za četrtino, prodaja del z vrednostjo nad 10 milijonov dolarjev pa za 45 %.
Prodaja del sodobne umetnosti je padla za 36 %, ultra sodobne, ki zajema umetnike mlajše od 45 let, pa za 43 %.
A število skupnih transakcij je naraslo za 3 % na 40,5 milijona. Toda rast prihaja iz povsem drugega konca lestvice: manjše galerije z letnim prometom pod 250 tisoč dolarjev so zabeležile 17 % rast, prodaja del pod 5 tisoč dolarjev pa se je občutno povečala. Trg se vedno bolj drobi.
Srednji razred, ki nikoli ni kupoval del za milijone, je bil nekoč ključni motor prodaje v srednjem cenovnem razredu (od nekaj sto do nekaj deset tisoč evrov). Ta segment je zagotavljal stabilnost številnim umetnikom in manjšim galerijam. Danes pa ta baza kupcev izginja. Realni dohodki stagnirajo, inflacija je povečala stroške osnovnih življenjskih potreb, drugi luksuzni izdatki (potovanja, tehnologija) tekmujejo za isti denar, medijsko izpostavljanje astronomskih cen, pa ustvarja občutek, da umetniški trg ni za običajne ljudi. Posledično se umetnost iz zasebnih domov umika v peščico elitnih zbirk, kar zmanjšuje njen neposreden kulturni vpliv na družbo.
Eden od simbolov prejšnjega umetno ustvarjenega vzpona kot je bil NFT, je doživel še hitrejši padec. Leta 2021 in 2022 so digitalni žetoni brez fizične oblike eksplodirali v vrednosti. A številke so zelo zavajale. Analize so pokazale, da je bilo na največjih platformah v določenih obdobjih tudi več kot 80 % vsega trgovanja posledica wash tradinga — prodajanja istih del samemu sebi, da bi se ustvaril videz velikega povpraševanja. Po podatkih Chainalysis je bilo vsaj polovica vseh NFT transakcij sumljivih (pralnice nelegalnega denarja).
V odmevnem primeru Frosties v New Yorku so storilci NFT-je uporabili za pranje več kot milijona dolarjev prek kripto mešalnikov — storitev, ki kovance iz različnih virov pomešajo in nato pošljejo z novih naslovov, da se izbriše javna sled transakcij. Ko so regulatorji zaostrili pravila, je NFT preprosto izginil s trga.
Slika po regijah razkriva različne zgodbe. V ZDA trg še vedno obvladujejo veliki zbiratelji in institucije, a mlajši bogataši vlagajo raje v tehnološke startupe, nepremičnine in druge, bolj likvidne naložbe.
Evropa ohranja kulturni prestiž, a jo obremenjuje strožja regulacija in manj davčnih olajšav. Hongkong, Seul in Singapur so nekaj let vodili azijski vzpon, dokler ga ni ohladila kitajska gospodarska realnost. Južna Amerika ostaja živahna, a je močno odvisna od politike in valutnih tečajev.
Generacijski premik kupcev dodaja še eno plast. Mlajši zbiratelji, predvsem generacija Z in mlajši milenijci umetnosti ne dojemajo več kot nekaj, kar je nujno treba posedovati. Več kot polovica jih raje obiskuje razstave, festivale in interaktivne projekte kot pa da kupuje fizična dela. Pri spletnih nakupih so vajeni transparentnih cen in takojšnjega dostopa do informacij — 82 % jih je umetnino že kupilo brez fizičnega ogleda.
Njihove odločitve pogosto temeljijo na vizualni privlačnosti in priporočilih vplivnežev, ne več na globokem in širokem poznavanju umetnostne zgodovine ali morda spremljanju likovne kritike s strani strokovnjakov.
Širše gledano padec trga umetnin ni zgolj poslovna statistika, temveč odraz globljih družbenih premikov.
Kulturna moč se vse bolj koncentrira v rokah peščice najbogatejših, saj se umetnost seli iz javnih razstavnih prostorov v zasebne zbirke, kjer njen vpliv na širšo družbo slabi.
Možnosti za preboj novih ustvarjalcev brez kapitala in močnih povezav so tako vedno manjše, kar po svoje zmanjšuje kulturno mobilnost in pestrost ustvarjalne scene.
Za mlade umetnike to odpira vrsto neprijetnih vprašanj kot npr. ali je umetnost danes sploh še mogoče izbrati kot poklic, s katerim se boš lahko preživljal, ali pa bo postala le hobi ob drugi, bolj stabilni službi. Padec prodaje v višjih cenovnih razredih pomeni, da je manj prostora za galerijsko zastopanje neznanih imen, povečana konkurenca in rast stroškov materialov pa zmanjšujeta možnosti za finančno samostojnost. Čeprav digitalne platforme omogočajo neposredno prodajo, so te pogosto prenasičene, občinstvo pa bolj naklonjeno hitrim vizualnim vsebinam kot poglobljenim delom.
Medtem pa mlajše generacije kupcev umetnost pogosto dojemajo kot izkušnjo in ne več toliko kot predmet, ki bi ga bilo treba posedovati, zato raje obiščejo razstavo, festival ali kakšno digitalno platformo, kot pa da bi kupili delo, ki bi viselo doma.
V igro je danes vstopila še umetna inteligenca, ki že ustvarja slike, glasbo, filme in literaturo, kar povečuje konkurenco in dodatno zmanjšuje vrednost same tehnične/obrtniške izvedbe s strani umetnikov. Čeprav so ta dela mediokritetska in pogosto brez vsebine, pogosto le forma zaradi forme.
Vrednost se zato vedno bolj seli v blagovno znamko umetnika, njegov koncept in samo zgodbo, kako prodaja samega sebe. Rezultat pa je kulturna krajina, kjer elita uživa redka in draga dela, medtem pa večina vedno bolj dostopa do generičnih, algoritemsko ustvarjenih vsebin.
Če umetnost v prihodnjih letih ne bo ponovno našla poti do širše družbe, tvega, da se bo dokončno preoblikovala v ozko finančno nišo.
Kako se to vidi od znotraj, pokaže intervju z Olivierjem Babinom, ustanoviteljem galerije Clearing (bila je med petimi najboljšimi na svetu v svojem razredu), ki je po 14 letih zaprl vrata in odkrito opisal, kaj pomeni, ko se umetnost iz javnega prostora premakne v roke peščice in za številne ustvarjalce izgubi ekonomski smisel. Izgubi možnost preživetja.
Avtor: Benjamin Ivančič
Viri:
https://theartmarket.artbasel.com/global-market
https://spearswms.com/…/global-art-sales-tumbled-in…
https://hyperallergic.com/…/art-auction-sales-dropped…
https://www.ft.com/…/07d122a1-3ee2-4cb0-af97-22ea8d870213
https://www.barrons.com/…/art-sales-slump-auctions…
https://www.coindesk.com/…/over-30b-of-nft-trading…
https://cointelegraph.com/…/4-out-of-10-nft-sales-are…
https://arxiv.org/html/2311.18717v2
https://www.chainalysis.com/…/2022-crypto-crime-report…
